Razstava

Črno-belo

Je črno in belo, je belo na črnem in črno na belem, da je tako od nekdaj bilo, je in bo tudi potem, ko nas -tako kot danes, štirinajstega februarja po mavrični cesti ljubezni pospremi sveti Valentin... Takrat nas barve s svojimi odtenki navdahnejo in prevzamejo morda celo bolj kot dejstvo, da ima Valentin ključ od korenin in od v črno-belem strnjenih nasprotij. In prav iz teh svetov se iz pravljičnega, sedem let trajajočega popotovanja vrača grafičarka, slikarka in kiparka Ljudmila Turk, opremljena z obsežno linorezno mapo o zapisih in podobah arhetipskega, nezavednega, simbolnega in sanjskega.

 

Po grafikah sodeč, to niso svetovi tišine. Četudi v delu "Ptice" na primer slutimo zvoke: nemirno morje in ptičji ščebet, so ti, kdo ve zakaj pridušeni, zaustavljeni in ne pridejo do nas... Če pogledamo valovanje in značilno ornamentiko (grafike: Monstera, Nostalgija, Pravljica o Steklem polžu...) s svojo adicijo, repeticijo, neskončnimi, skrbnimi in gotovimi nizi, neštetimi variacijami, kombinacijami, zakonitostmi, prekinitvami, predvidljivimi in nepredvidljivimi smermi... se bomo soočili s poznanim, že videnim, s spomini, tišino in melanholijo... s temperamentom "vezanim" na umetnost in znanost, "spremljevalcem" slehernega intelektualnega dela. Zagledani v nenavadne zorne kote, povečave, ki bočijo in usločajo kompozicijo, oblike, pogled- v spremenjene velikostne rede, gravitacijske posebnosti, simbolna sooznačevanja poimenovanj razstavljenih del (Mesečina, Nostalgija, Ptice...), ki sporočajo več kot zgolj le naslov, se znajdemo spet tam, od koder smo prišli: v arhetipskem, nezavednem, simbolnem, pravljičnem in sanjskem... Pa vendarle nimajo vsa dela melanholičnega značaja. "Pinija z mladiko" na primer s svojo odločno postavitvijo in suvereno širokokrošnjostjo kar kipi od svobode, prostosti in življenja. Tudi "Nostalgija" s čvrstim deblom v ospredju zagotavlja gotovost in stabilnost. Četudi se grafika, razen nekaterih izjem, kontemplativno obrača vase, je v opusu Ljudmile Turk vzpostavljeno zanimivo razpoloženjsko ravnotežje prav z avtoričino malo plastiko. Ta je presenetljivo igriva in radoživa ter teži navzven tudi takrat, ko imamo opraviti z vsebinsko kompleksnejšimi temami - "Quo vadis domine", na primer. Kiparka namreč modelirno maso praviloma slikovito razčleni in razgiba (Pridi, velika riba, Dotik vetra), jo prevotli in abstrahira (Mala morska deklica, Rdeči labod, Jadro v mesečini) ter jo v kontrastu z grafiko velikokrat intenzivno in barvito patinira. Medtem ko v skulpturi ostajamo pri materialu in njegovi fizični pojavnosti, je telesnost v slikah - grafiki izrazito eterična in simbolno pogojena. Tako kot je za različne likovne tehnike značilno, tudi kiparski medij s svojimi specifičnimi lastnostmi, s konkretno snovnostjo in taktilnostjo na primer, lahko prinese isti osebi popolnoma druge izkušnje in "drugačen" navdih. Četudi gre pri ustvarjanju za spontan in relativno nenačrtovan proces, je ta kljub vsemu dosti globlje osmišljen, kot se zdi na prvi pogled. Ker vse teži k ravnotežju, "zahtevajo" vsi odmiki in obtežitve ustrezno protiutež. Ljudmila Turk jih je "poiskala" v likovni umetnosti in "našla" na različnih nivojih črno-belega dobesedno in v prenesenem pomenu. Zato lahko z gotovostjo rečemo, da tako kot črno-belo je, črno-belo tudi ni!

 

Nuša Podgornik

 

Slike



Želim prejemati rezultate žrebanj na e-naslov:

Loto
Eurojackpot
Vikinglotto
3x3
Prijavi
Odjavi
cookies