Razstava

Nedoživeta potovanja

Dramatičen navdih, ritem potez in potovanje v (ne)znano

 

Imaginarne pokrajine so tisti primarni vzgibi, ki slikarko Tanjo Jandl nedvomno privlačijo in navdihujejo, hkrati pa ji nudijo osnovna izhodišča za poglobljeno likovno snovanje. V ospredju je individualni slikovni nagovor, ki ne želi prerasti v posebno smer slikarstva, niti ne postavlja jasno izraženih programov v smislu sodobnih likovnih usmeritev. Na slikarsko potovanje se Jandlova podaja v spremstvu barv in svetlobe: odloča se za reduciranje elementov pripovednosti in za poenostavljanje. Ustvarjalna pot jo vse bolj vodi v osebno - likovno intenzivno barvno - pripoved, s katero izraža vsebine, ki bivajo v njeni intimni notranjosti. Videno in doživeto spreminja v svet individualnega, osebno občutenega. Imaginarne pokrajine so sicer lahko ustvarjalni vzgib in navdihujoča sila, a slikarka bistvena znamenja in motive iz okolja prevaja v razmeroma ekspresivno poudarjene likovne organizme z reliefno obdelavo površin.

 

Za velike akrilne podobe, nastale v zadnjih letih, je pomembna avtoričina elementarna skušnja slikanja - neposredna ekspresija v času ustvarjanja. Jandlova kot slikarka z izrazitim posluhom za podobo pokrajine in narave, saj je bil prav ta motivni svet zanjo v začetkih njenega ustvarjanja zelo pomemben, strokovno nenehno vpija nova likovna spoznanja, istočasno pa skozi (navidez) abstraktne podobe še vedno ohranja lastna občutja. V trenutkih resničnega slikarskega navdiha se njena ponotranjena doživetja prelijejo v ekspresivne podobe, ki odkrivajo pravo naravo avtoričinega vizijskega pogleda, razpetega med objektivni zapis in asociativno-meditativno prispodobo. Tako nastajanje slik zaposluje slikarkine misli, razkriva stanje duha, da podobe nato spregovorijo na globlje pomenski, simbolični ravni in jo usmerjajo v vzpostavljanje dinamičnih, včasih celo napetih stanj in součinkovanj.

 

Slike so oplemenitene z osebnim, vsebinsko poglobljenim, impresivno naglašenim in meditativnim odnosom. Prepesnjene so z avtorsko značilnim likovnim oblikovanjem, kar daje njenim podobam povsem svojstven izraz. Slikarkina dramatična navdihnjenost, ki jo ustvarjajo njene ritmične poteze, razriva ustvarjalno fantazijo. V zadnjem ciklu podob je Tanja Jandl ustvarila niz kompozicij, ki so sad njenega večletnega odkrivanja, preoblikovanja in poenostavljanja form ter tehničnega znanja, saj nekatera dela znotraj bogate barvne strukture z grobo, skorajda peskasto obdelano površino, od- sevajo umetničino veščost slikanja. Izmika se ozkemu realističnemu pojmovanju: njene podobe mestoma preliva razpoloženjska svetloba, ki zaradi odsotnosti človeške figure včasih deluje kot domišljijski privid. Tam pa, kjer motiv nakazuje figuro, podoba nagovarjajo z dramatično kompozicijo. Svetlobo izvablja iz končne neskončnosti dvodimenzionalne površine in ji omogoča, da zaživi, zažari in se zablešči po gostih, lopatasto nanesenih plasteh barvnih nanosov - tudi na tistih podobah, kjer v zgodbi o (ne)določeni pokrajini prevlada rjava barva. Ponotranjenost podob pa se navzven razkriva le skozi likovno anatomijo ploskev, uporabe različnega materiala in plastično nanesenih barv, ki se na njenih slikah pojavljajo v značilni simbiozi z (večjimi ali manjšimi) deli valovite lepenke.

 

Slikarkin ustvarjalni proces daje vsebini (večinoma velikih) podob interpretativne vzporednice, ki vodijo v iskanje barvne čistosti in nenehnega hrepenenja po svetlobi, pa tudi po komponiranju posameznih ploskev ter po harmoničnem ustvarjanju prostora vsake posamezne podobe. Posega po akrilnih barvah, njena paleta pa vsebuje predvsem modro in rdečo, tudi zeleno, vendar večinoma vse v kombinaciji z belo barvo. Torej vse tiste najbolj intenzivne, temperamentne in hkrati elementarne barve, ki z intuitivno prepričljivostjo in z vehementno energijo zaznamujejo in napolnjujejo slikovni prostor, vendar niso nikoli napadalne. Njene barve ne kažejo zbledelih spominov na nekaj, kar je minilo, temveč so s svojo dominantno barvitostjo živa priča nečesa, kar slikarka ta trenutek sporoča. V barvi Jendlova išče svetlobo, ki včasih prekriva nenavadne oblike, ki spominjajo na figuro ali fasado visoke stolpnice, drugje vznika iz skoraj nerazpoznavnih slikovnih gmot, ki spominjajo na različne pokrajine sveta ali le osvetljujejo makropodobo namišljenega pragozda. Skratka, ko slikarka ustvarja, nima pred očmi določenih motivov oziroma določenih pokrajin, temveč se asociacije nanje pojavijo kasneje, večinoma takrat, ko je cikel slik zaključen in pripravljen za razstavo.

 

Tatjana Pregl Kobe

 

Slike 



Želim prejemati rezultate žrebanj na e-naslov:

Loto
Eurojackpot
3x3
Prijavi
Odjavi
cookies