Razstava

Slikarka, ki modelu vdahne življenje in mu da identiteto

S svojo neuničljivo ustvarjalno energijo slikarka Milojka Nanut že vrsto let vnaša v slovenski prostor drugačnost, predvsem značilnost spontanega in osebno oplemenitenega likovnega rokopisa. Moška figura, umeščena v imaginarna ozadja, je še vedno zaščitni znak njenega ustvarjanja. Vanjo je vnesla nakopičeno energijo lastnega doživljanja in zavzetost za spremembo. Preseneča nas z gibljivostjo navidez toge, ustaljene in s postavitvijo slikarskih modelov v prostor dokončno postavljene kompozicije. Ko se nemirne poteze čopiča, ki zarisujejo obrise teles, umirijo, se navzven obrnjena energija preusmeri navznoter. V izjemni zračnosti in prepustnosti slike, ki v osnovi ne temelji na risarski predpripravi ne na osnutkih ali konceptualnem razmisleku, se s poglobljenim doživljanjem izslikana figura spreminja v osebnost. Ekspresivni izraz se izkazuje predvsem v čutnem, skoraj senzualnem valovanju površine na slikah, ki so kot celota zlite, uravnotežene s prostorom in njenimi posameznimi deli. Sočasno, v času slikarkinega študija, je nastal tudi ženski akt. In cel cikel dvojic. Barva s svojimi materialnimi, simbolnimi in energijskimi vrednostmi je na slikah nadvladujoča nad zaznavnimi in izzivalnimi pozami upodobljenih figur. Za naslikanimi prizori, ki s svojimi drznimi in brezkompromisnimi rešitvami pričajo o slikarkinem užitku pri samem aktu ustvarjanja, ni ničesar nevidnega, nepoznanega, mogoče le slutenega, vzetega iz sanj, želja ali spomina.

V njenem opusu so poleg številnih lastnih podob, ki jim je Nanujtova namenila veliko študijskega poglabljanja, v zadnjih letih tudi dela, ki nastajajo povsem neobremenjeno kot želja in potreba po likovnem izpovedovanju. V njih se še izraziteje kaže slikarkina avtopoetika. Temne misli in trenutke menja s svetlimi, to je tudi njeno vodilo pri ustvarjanju, zato so prav barve osnova njene žive likovne govorice. Razpoloženje portretiranca povezuje z barvami in ga odslika v izbranih tonih med svojimi osnovnimi barvami – modro, rumeno in rdečo. Prav portretne slike so proslavile številne slikarje, ki so skozi igro svetlobe in senc preselili upodobljenca iz resničnosti na izslikano podobo.

Portret je bil od najstarejših časov ena osrednjih nalog likovne umetnosti in se je dodobra razvil že v starem Egiptu. Kljub prevladujoči idealizaciji in tipizaciji v egipčanski umetnosti najdemo v različnih obdobjih tisočletnega razvoja tudi povsem realistično zasnovane portrete, ki so posebno pogosti v času t. i. amaranske umetnosti, v dobi vladavine faraona Amenofisa IV (1351–1334 pr. n. št.). Portret se je v različnoh oblikah ohranil skozi zgodovino umetnosti, tudi po krajši krizi, ki jo je sredi 19. stoletja povzročila iznajdba fotografije: slikani portret je nadaljeval svojo zmagovito pot v obdobju impresionizma in še zlasti postimpresionizma. Tudi v 20. stoletju je imel pomembno mesto v likovnem ustvarjanju in dobil izvirni izraz pri ekspresionističnih slikarjih in tudi pri pomembnejših mojstrih drugih umetniških smeri. Portret je upodobitev določene resnične osebe, ki portretiranca predstavlja kot individualno osebnost, z vsemi osebnimi potezami, ki jih umetnik zaznava in prenaša v upodobitev. Danes poznamo slikarski, kiparski in fotografski portret. Kakor pri vsaki drugi zvesti so se tudi pri portretu postopoma vzpostavila estetska merila, ki določajo njegovo kvaliteto. Kiparski ali slikarski portreti so lahko idealistični ali realistični, shematični ali veristični, prilizujoči se ali bolj in manj karikirani, poveličevalni ali omalovažujoči, fizično opisni ali psihološko poglobljeni, poduhovljeni. Skozi stoletja se je za vsakega izmed teh načinov izoblikoval ustvarjalni način, ki ga je moral umetnik poznati in razumeti, preden se je lotil portretiranja določene osebe. Klasifikacija portretov pozna več meril, od vsebinskih do formalnih, prevladujoči kriteriji pa so: formalni način upodobitve (celopostavni, dopasni, doprsni portret); glede na postavitev portretiranca (profil, upodobitev en face); način predstavitve (prikrit ali preoblečen portret, ki sta največkrat mitološki in historični portret); število oseb (samostojni portret, dvojni portret, skupinski portret in dvakratni portret, če je dvakrat upodobljena ista oseba); avtorjevo razmerje do upodobljene snovi (avtoportret kot umetnikova samoupodobitev, ki upošteva vse zahteve portreta po individualnosti upodobljenca, in avtorski portret kot tipizirana ali celo zgolj simbolično pojmovana samoupodobitev umetnika, pogosta predvsem v srednjeveški umetnosti; podrejeni portreti (donatorski, sistenčni, dedikacijski). Če pomislimo koliko časa so ljudje morali sprva negibno preždeti pred risarjem, slikarjem ali kiparjem, da so podobe uspele, razumemo, da so fotografski aparati prevzeli vse izkušnje svojih prednikvo, slik in kipov, in s tem večino kriterijev, ki so določali njihove kvalitete. Danes je dobra portretna fotografija lahko izvrstna pomoč tudi pri ustvarjanju dobrih slikarskih portretov. Tega se slikarka Milojka Nanut, ki je zelo zahtevna pri izbiri predložene podobe za upodobitve portretov, zaveda. Zanjo predstavljajo skice, na osnovi katerih prične s slikanjem.

Z živimi barvami nasičena slikovna polja kažejo na pravila klasičnega pristopa k likovni problematiki in portreti dobivajo poteze, značilne za portretno slikarstvo. Vendar je v podajanju vsebine čutiti slikarkino lahkotnost poteze, s katero zabrisuje posamezne dele realnih oblik. Prav tako sproščeno in domiselno je njeno sestavljanje različnih prizorov v kompozicijsko celoto. Ozadja so v likovno-formalnem smislu upodobljena kot metaforična središča dogajanja. Sicer živobarvna paleta je obogatena še z namenoma puščenimi praznimi polji, ki vnašajo v večje enobarvne slikovne površine določeno dinamiko. S tem slikarka odpira pot svetlobi. Slike, ki so po vnaprej kompozicijko domišljenem načrtu podobe narejene v trenutku, delujejo živo. Slikarka modelu vdahne življenje in mu da identiteto, izpostavi trenutek, v katerem zaustavi izraz, nasmeh, gube, zamaknjeno zaprte ali široko odprte oči. Čeprav se Nanutovo neposredno dotikajo globoke življenjske resnice in nemalokrat problemi, s katerimi se mora spopasti, pa se kot slikarka hipno odziva na drobce notranjega in zunanjega sveta. Razpoložijo jo malenkosti, trenutki, ki ne zorijo dolgo. Zaveda se, da je prav te minljive, hitro minevajoče trenutke treba takoj ujeti in jih upodobiti, sicer zlahka zbledijo.

Za Milojko Nanut je slikanje užitek, a njen likovni pristop je v enaki meri čuten kot racionalen, podrejen razumskim in intuitivnim impulzom, ki podobno kot pri glasbeni melodiji spodbujajo dinamično gestualne barvite poteze in ritmično razporejene likovne poudarke. Struktura likovnega polja je mestoma podrejena na videz nenačrtnemu, v resnici pa notranje usklajenemu načinu razmeščanja potez. Tako nastaja večplasten pesniško estetski, poglobljeno duhovni in hkrati asociativno likovni prostor, v katerem je v vsaki podobi, portretu ali avoportretu skrito tudi umetničino čutenje.

 

 

Tatjana Pregl Kobe
 



Želim prejemati rezultate žrebanj na e-naslov:

Loto
Eurojackpot
Vikinglotto
3x3
Prijavi
Odjavi
cookies