Razstava

Iskanja

Menjavanje tematskih in oblikovnih faz je v opusu marsikaterega umetnika vprašanje stabilnosti odnosa do izbranega metierja, saj še ni prav daleč čas, ko je veljala slogovna enotnost za izraz idejne ali vsebinske zrelosti. Toda tako izoblikovani umetniški nazor, nekakšen ekvivalent življenjskemu ( in hkrati odmev svetovnega?) danes kar ne more biti več statična postavka; vse hitrejše spremembe in menjave življenjskih in posledično umetniških praks, predvsem pa sredstev in metod posredovanja narekujejo večjo elastičnost, prilagodljivost in s tem pristajanje na neprestane spremembe.
Izkušnja te vrste je usodno vplivala tudi na slikarsko izražanje Friderika Hrasta, po izobrazbi pravnika, sicer pa vseživljenjskega navdušenca nad likovno umetnostjo in od zrelih let tudi plodnega slikarja. Brez omembe vrednih šolanj te vrste se je, kljub rednemu obiskovanju evropskih galerij in muzejev pa domačih sprotnih razstav, moral vendarle najprej spopasti z osnovami odslikavnosti, s prvinami prenašanja vidnega sveta v iluzionistični svet slike. Morda je bil prvi znak take formalne zadostnosti njegov kraško-istrski opus, dolga vrsta slikarskih povzetkov skrbno izbranih krajinsko-vedutnih kotičkov in izrezov. Do njih pa je zavzemal tako slikarsko kot vsebinsko, anekdotično stališče, saj sta ga privlačili obe sestavini.
Očitno pa je dospel do odločilne dileme, do faze, ko je začutil, da je odslikavanje nekako dopolnjeno in vsebinsko v njegovem doživljajskem svetu izčrpano. A svet, katerega je dotlej upodabljal in ga imel rad, je še vedno žarčil – če ne ustvarjalne energije neposredno, pa vsaj spomine in asociacije za vsebinsko bogatejše in bolj komplicirane, vsekakor pa večpomenske slikarske sestave – kompozicije. Še vedno je eno odločilnih gibal in vodil za vsebinski izbor in prvinsko sestavo anekdotičnost; a ta se v končnih realizacijah vse bolj umika primarnemu likovnemu občutju tako, da gledalec vse manj razbira podrobnosti ali morebitne pripovednosti.
Sliko vse bolj dojema kot primarni likovni organizem in izraz in sledi temu temeljnemu vtisu kot impulzu za direktno komuniciranje z umetnino in za njeno dojemanje.
Hrastove novejše slike niso več v ničemer enotne, če jih primerjamo med seboj. So impulzivne kreacije intenziviranih likovnih komponent, ki s svojo energijo utišajo in zabrišejo še zadnje drobce pripovednosti o naravi. Zdaj geometrijskih formalnih naglasov, zdaj spet organskih struktur pa dimastih in drugačnih asociacij se razdajajo vsaka v mejah lastnega izbranega in občutenega sveta in vse bolj likovnoestetsko kultivirane strukture – vse do čiste, barvite, eruptivno dinamične abstrakcije.
Dolgo in razgibano, včasih pretrgano in dvomov polno pot je Friderik Hrast prehodil, preden se je, kljub strokovni načitanosti in dobri sprotni informiranosti, znašel pred umetniško dilemo: kam in kako naprej? Izbral je svobodo svoje ustvarjalne fantazije, se prepustil intuiciji in temperamentu in iz sveta slikarstva s svojimi novejšimi deli stopil v svet umetnosti.

 

Janez Mesesnel
 




Želim prejemati rezultate žrebanj na e-naslov:

Loto
Eurojackpot
3x3
Prijavi
Odjavi
cookies