Razstava

Panonska svetlikanja

Slikarstvo Ignaca Premoše se je po študiju na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani vezalo na asociativnost predmetnega sveta ženskega akta, ptice, konja in cveta, se pravi na svet človeške, živalske in rastlinske duhovne narave.V delih, nastalih v zadnjem desetletju, se je tesneje oprijel panonskega prostora, prostora krajine svojega rojstva in bivanja.
Likovnost in slikarska senzibilnost se v teh delih odkrijeta v reminiscentnih zapisih in osebno občutenih podobah etnografskih značilnosti prekmurskih pozvačinov in pustnih mask, svetlobnih odstiranjih krajine na obeh bregovih reke Mure, neskončnih drevoredih, občutjih „sibirskih“ zim in tropskih vročin, prašnih cestah, čarobnih sencah drevesnih krošenj....Tako kot glasba Vlada Kreslina, občutena v svoji panonski melanholiji, je slikarski izraz Ignaca Premoše prežet z notranje pogojenimi spominskimi vračanji v liričnost, a hkrati trpkost izkustva sveta, ki je nekoč bil, a ga je čedalje manj ali skorajda nič.

Leta 2002 je naslikal figuralno sliko s podobo prekmurskega pozvačina z raznobarvnimi trakovi, maskami, obraznimi spakami, rožami, žensko v temno rdeči obleki in ženskim aktom. Asociativna risba stiliziranih figur, barvni pasovi in polja odražajo osebno občuteno barvitost in dinamiko ljudskih obredov. Slikarsko pripovednost zamenjajo v naslednjih delih ekspresivno občutene abstrahirane forme ptice, konja in ženskega akta v zelenih odtenkih. Nadaljnja stilizacija predmetnega sveta konja, ptice, rože in akta v geometrizirano mrežno konstrukcijo, preide v nekaterih slikah celo v kubistične forme z ostrimi in lomljenimi robovi.

Posebnost portretnega slikarstva, ki velja v Premoševem likovnem izrazu za pomembno ustvarjalno področje, predstavlja otroški portret iz leta 2006. Portret z naturalistično naslikanim obrazom in številnimi venčki, spletenimi iz cvetov in barvnih trakov obešenih okrog vratu in otroškega oprsja, črpa svoje likovne kakovosti iz barvitosti okraskov pozvačinov, mask, bisrnih ogrlic aktov...

Začetki vizij krajine ob reki Muri z nizkim horizontom in visokim nebom segajo v leto 2004. V njih prevladujeta zemeljska rjava in modra barva horizonta v odnosu do rumeno-oranžnega neba. Vidne poteze čopiča puščajo sledove horizontalno koncipiranih barvnih nanosov.

Leta 2006 se pojavijo horizontalno zasnovani, črtasto izvedeni prostorski plani. Črtne, kodirane zareze v prostor postajajo sčasoma vzvalovljene in v svoji pikturalnosti povzemajo značilnosti barvno usklajenega pastelnega, valovito izvedenega okrasja medenjakov, lectovih src, peciva in drugih izdelkov iz zakladnice bogatega etnografskega izročila. Zabrisana jasnost podob predmetnega sveta drevoreda in horizontalnih, prostorsko učinkujočih delitvenih zarez, rdečih, rumenih in modrih barvnih nanosov, postane v delih nastalih v letu 2007 formalno svobodnejša, sestavljena iz črtkastih, deljenih in križnih slikarskih potez.

V tem letu nastane serija slik v intenzivnih, toplo učinkujočih rdečih, oranžnih in modrih barvah. Črtne, predmetno nejasne forme prehajajo v široke, vrtinčasto izvedene barvne nanose, v valovito oblikovana jedrišča gnetenih barvnih pigmentov, ki transformirajoo barvno teksturo v izraz abstraktnega ekspresionizma. Kljub dinamičnemu ritmu avtonomnih barvnih akcentov, odražajo intimnost umirjene horizontale panonskega sveta. Še vedno ostane jasno označena modrina globine horizonta, postavljenega v prvi plan slikovnega polja.

V delih, nastalih v letu 2008, opazimo ponovno vračanje predmetnega sveta obrobja skupine dreves med ravninskimi polji zamejenimi z vidno slikovno horizontalo.

V letih 2008 in 2009 ustvari dela z značilno panonsko motiviko drevoredov. Slikarjeva mladostna izkušnja zasajenih dreves ob cestah od Murske Sobote proti Rakičanu, posebej pa ob cesti v Melince in morda še kje, se je kot spomin ponovno obudila v slikarjevi zavesti in se intiutivno zarisla v likovni podobi. Nastanek motiva drevoreda zrcali slikarjevo občutje neskončnosti in odprtosti prostora, svobode življenja in nikdar prehojene poti. Barvna prosojnost in zamegljenost fouvistično izraženega motiva drevoreda združuje nesimetrično globinsko perspektivo z nenavadno kombinacijo vetrikalno koncipiranih dreves in horizontalno označenih polj, travnikov...

S temi deli se je Premoša tvorno pridružil prekmurskim slikarjem drevoredov, ki so vnesli v slovensko likovno umetnost značilno motiviko panonskega sveta. V mislih imam čustveno romantičnost zgodnjega in barvno ekspresivnost poznega Ludvika Vrečiča, liričnost realističnega Karla Jakoba, mistiko vizionarskega Štefana Hauka, novo ekspresivnost Franca Mesariča in morda še katerega slikarja...

Stopnjevano reduciranje vidne predmetnosti v prid abstrahiranih, intiutivno ustvarjenih, avtonomno učinkujočih barvnih polj in svobodno izvedenih slikarskih potez, privede njegov izraz v minimalizem, tako barvni kot v formalni. V najnovejših slikah se pojavi upodobljen svet, ki je našim očem neviden, a je kljub temu stvaren, resničen. Dojemljiv je skozi občutje rahlo valoviote geomorfologije krajine, tišine lahkotnosti zračne atmosfere, izžarevajoče energije rumenih polj, čarobnosti modrine neba in vodne gladine reke Mure, zgoščene čistosti meglic zaprašene poljske poti, spokojnosti narave...

Dela Ignaca Premoše eksistirajo v prosojni barvitosti in ostankih arhaičnega oblikoslovja panonskega sveta, transformiranega v univerzalnost likovnega jezika. Povezovanje in združevanje likovnih prvin impresivnih in ekspresivnih slikarskih podob, prežetih z osebnimi vizijami, odraža na prvi pogled lahkoten, mehko oblikovan in razpršen volumen predmetnosti. Njegova izrazna moč je utelešena v hipno izvedenem in iz dna duše izvirajočem tankočutnem slikarskem zapisu najintimnejših občutenj ljudi in sveta panonskega prostora.


Franc Obal
 



Želim prejemati rezultate žrebanj na e-naslov:

Loto
Eurojackpot
3x3
Prijavi
Odjavi
cookies