Razstava

Slika, ki je dotik … fotografija, ki je podoba

Hitro kadriranje digitalnih fotoaparatov je spremenilo pogled. Digitalna fotografija je – seveda za primerno ceno – ponudila trenutek kreativnosti za slehernika. Povzročila je, da so naše spletne strani, blogi, strani na My Space in Facebooku, občasno priponke elektronske pošte, računalniška namizja … okrašeni s podobami sveta, ki smo jih izbrali in posneli sami. Kamorkoli pogledam, je razpisan nov natečaj za fotografijo, zdaj z digitalnim telefonom, zdaj te ali one znamke fotoaparata. Sveta ni poskeniral in digitaliziral zgolj Google Earth, ampak to počenjamo vsak dan sami, vedno znova v iskanju novega kadra. Fotografija pokaže tisto, kar bi morda ostalo skrito. Ohrani spomin na zgodbo, podobo ali pa trenutek, ki se je zgodil.
Uršo Nino Cigler so pred najmanj desetimi leti pritegnili zidovi. Pravzaprav jo zanimajo le detajli zidov, a fotografira jih tako, da je gledalcu še vedno jasno, da je bila vir podobe fasada. Tu je detajl gotskega oboka, tam električna napeljava, ponekod je težko določiti ali je pred nami podoba tal, stene ali stropa, kje je zgoraj in kje spodaj, a prepričanost, da je na podobi trdnost zidu, ostaja. Tisti, ki so že hodili po ulicah Ljubljane ali Kopra, pravzaprav kateregakoli mesta, ki je preživelo renesanso pod Benetkami ali pa nemški srednji vek, bodo zaradi drobnih prepoznavnih elementov začutili, da so to tudi njihovi zidovi in fasade njihovih mesta.
Prve fotografije srednjeevropskih in mediteranskih arhitekturnih detajlov so morda že nastale kot motiv za slike. Lahko pa so se pojavile le zaradi želje zabeležiti trenuten preplet svetlob in barv na starajočem se ometu. To pravzaprav ni pomembno. Tisto, kar se zdi važno, je, da so po fotografijah nastale tudi slike in tudi to, da umetnica enega ob drugem razstavlja oba medija. Takšna postavitev razstave pripoveduje zgodbo o povezanosti, o tem, da je med fotografijo in sliko stkana vez. Vse podobe so v galeriji razstavljene v barvnih oblakih – modre fotografije se ujemajo z modrikastimi toni slik, zelene z zelenimi in rdeče z rdečkastimi. Postavitev za gledalca pravzaprav ustvarja novo, od časa, vetra, sonca in izpušnih plinov razjedeno fasadno površino v beli kocki galerije.
Vsak izmed zidov v rdečih, modrih ali zelenih niansah je sestavljen iz delcev dveh kategorij. Prvi sestavni deli – fotografije – so gladki. Na njih so detajli krogovičij, električnih kablov, odpadajočega ometa, jaškov, rjavečega železa ali prezračevalnih naprav dobro vidni. Povsem jasno lahko razločimo, da je na neki fotografiji natanko šest lukenj na določeni kovinski ploščici in jasno je, da je bela linija, ki se pne proti vrhu rdeče fasade z marmornim gotskim portalom, kabel neke televizijske antene ali internetne povezave. Meje med posameznimi elementi na fotografiji so jasne, kljub temu, da so na fotografijah zidni madeži. Površina podobe je na fotografiji zglajena in sploščena.
Druga vrsta podob je popolnoma drugačna. Slike na grobih, komajda grundiranih platnih, ki sprva vpijajo razredčeno akrilno barvo kot akvarel in se ta potem v skorajda nevidnih nanosih nalaga na že nasičene dele, kljub tankim nanosom dajejo občutek grobosti površine. Na njih ni nič lesketajočega, zdijo se prav kot tisti zidovi, ki jim je fotografija odvzela podobo. Slika je tu, da bi fasadi vrnila njen občutek – toplo grobost vlažne in razgrete malte, občutek zidu namesto njegove podobe. Tisto, kar na fasadi zidu spreminja sončna svetloba, ki se igra s površino, na sliki zamenja barva. Slike ne prinesejo podob, ampak občutke. Podoba sama pa je v slikah Urše Nine Cigler zabrisana.
Podobo za sliko vzame s fotografije, kjer je tako natančno in plosko zabeležena. Potem jo s slikanjem briše, vse dotlej, dokler na sliki ne ostane samo spomin, madež ali senca prepoznavnega detajla. V starejših delih – umetnica cikel razvija že od leta 2002 – so bili detajli v slikah madeži. V madeže se je moral, po Leonardovem principu, gledalec zazreti, dokler v njih ni našel znanih in prepoznavnih oblik. Na novih slikah pa detajli postajajo sence, elementi, ki so hkrati prisotni in odsotni. Podoba fotografije in haptičnost slike skupaj ustvarita celoto – občutek in videz zidu, ki sta z umetničinim naporom postala vidna. Hkrati slika in fotografija govorita o sebi, o lastnem mediju in opozarjata na tisto, česar druga nima. Ena prenaša natančne podobe, druga ustvarja nejasne občutke. Povezani ustvarjata nove zidove, znane, a spregledane fasade.

 

Petja Grafenauer
 


Želim prejemati rezultate žrebanj na e-naslov:

Loto
Eurojackpot
3x3
Prijavi
Odjavi
cookies