Pogled na akt

Upodabljanje golega človeškega telesa ima zelo staro zgodovino. T.i. Wilendorfska Venera v zgodovini umetnosti velja za najstarejšo upodobitev akta, ki sega v paleolitik. Grška in helenistična umetnost sta v kipih ustvarili popolno človeško telo v naravnih proporcih. V zahodno evropski umetnosti se akt pojavi šele v romaniki in v gotiki v shematiziranih rešitvah, vezanih predvsem na sakralno arhitekturo. Renesansa je z naslonom na antično tradicijo ponovno obudila akt klasične lepote, ki je bil od tedaj za mnoge največje umetnike vrh njihovega ustvarjanja. Akt je tudi eden glavnih motivov za katerega umetniki uporabljajo vse slikarske in kiparske materiale in tehnike skozi različna časovna obdobja.

Če se v primeru naše razstave, ki zajema risbe in slikarska dela na papirju, vprašamo kakšna je v likovni umetnosti vloga risbe in akta danes, nimamo enoznačnega odgovora. V številnih sodobnih likovnih kreacijah, ki poleg klasičnih vsebin in materialov segajo na področje fotografije, računalnika, videa, instalacij, performensov itd. se zdi akt kakor odslužena zvrst umetnosti. Ker pa je risba temeljno likovno izrazno sredstvo, nepogrešljiva tudi pri kreiranju akta, ohranja neprecenljivo vrednost.Risba je kot najbolj neposreden avtorjev zapis tudi varovalka pred poplitvenjem in nepredelanim posnemanjem vzorov, ki jim je likovnik danes izpostavljen na vsakem koraku.

Akti desetih študentov 3, in 4. letnika in dveh absolventov akademije razkrivajo intimno vez med njimi in upodobljenci, ker avtorji v akt zavedno ali nezavedno vnašajo poleg značilnosti upodobljenca tudi svoje teoretično poznavanje razvoja likovne umetnosti in akta posebej in svojo senzibilnost. Šele slednja omogoča umetniško dimenzijo upodobitve. Tako stopnjo pri delu praviloma dosegajo zrelejši študentje, ki jih likovna pravila ne vežejo več premočno, ki že zmorejo znanje in intuicijo združiti v osebno obarvan prikaz. Pri iskanju ravnotežja med likovno disciplino in svobodo, ki si jo študent dovoli, je neprecenljive vrednosti mentor, ki zazna študentov talent in ga na njegovi likovni poti spodbuja, obenem pa svari pred površnimi pastmi..

V obliki kolaža razstavljena dela udeležencev Večernega akta na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani kažejo na eni strani različne rokopise študentov, na drugi strani pa je »skupinska slika« blizu sodobnemu slikarstvu, ki v nekaterih posameznih primerih šele pri natančnejšem opazovanju razkrije, da je osnovni motiv posamezne slike akt, ženski ali moški akt v najrazličnejših legah in položajih, umeščen v le naznačen ali jasneje opredeljen prostor. Kolažni prikaz izpostavlja pri različnih avtorjih različno rabo risbe, ploskev, senčenja, tonskih in barvnih rešitev, prostora. Celota kaže na različno stopnjo senzibilnosti in zrelosti posameznih avtorjev in želi prikazati intenzivnost in živost mladih ustvarjalcev pri upodabljanju golega človeškega telesa. Od likovnih tehnik so zastopane oglje, akril in kombinirana tehnika akrila in oglja .

 

Različni likovni pristopi v delih študentov Večernega akta

Risbe aktov z ogljem SUZANE BRBOROVIČ ( 4.letnik ), ADRIJANA PRAZNIKA ( 3.letnik ), URŠULE SKORNŠEK ( 4.letnik ) in JANA TOMAŽINA ( 4.letnik ) do določene mere spominjajo na klasični akt v najrazličnejših legah, držah, položajih z izdelanim občutkom za plastičnost telesa .Med njimi se Suzana Brborovič poleg risb z ogljem, predstavlja tudi s slikami sezanovsko občutenega kolorita, kombiniranega s črtovjem in se približuje abstrakciji; Jan Tomažin poleg risbe z ogljem, razstavlja še sliko, v kateri kombinira barvne ploskve in črte z ogljem in nekoliko spominja na pop art ali našega Rudija Španzla; TJAŠA ČUŠ ( 4.letnik ) ustvarjalno povezuje risbo z ogljem in akrilne barve, črte in barvne ploskve in ekspresivno upodobi npr. klečečo figuro, v drugem primeru pa prevzame glavno vlogo prostor s tramovjem in je z ogljem risani akt le del bogate scene. Subtilna koloristka v zadržani barvitosti je s prepričljivima upodobitvama sedeče in na pol ležeče ženske figure URŠKA REDNAK ( 4.letnik ). Posebej učinkovito oblikovana je moška figura URŠKE MAZEJ ( 4.letnik ): temna stoječa moška figura kot z avro obrobljena stoji pred modrim ozadjem. Slika izžareva posebno energijo.TJAŠA RENER ( 4.letnik ) eksperimentira s položajem akta v prostoru, ki s tramovjem označuje razstavni prostor na akademiji. S kontrastom črnih črt in rdeče-rumeno-modrega kolorita ustvarja dinamično kompozicijo, ki ima svoj izvor v francoskem fovizmu. ŠPELA OBLAK ( 3.letnik ) in GREGOR BALOG ( absolvent ) sta blizu tonskim rešitvam in vsak na svoj način z barvo gradi obdajajoči prostor. Tudi MATIJA KOCBEK ( absolvent ) je z aktom z dvignjeno roko v barvnem podajanju blizu tonski rešitvi, ženski obraz pa izraža prepričljivo trpkost. Uršula Skornšek je v živ, sezanovsko obarvan razstavni prostor z modrimi stojali vključila kolaž z risbo v oglju upodobljenega sedečega ženskega akta na svetli površini. Posebno likovno razgibanost je vnesla v svojo sliko ULLA ŽIBERT ( 4.letnik ). Slikarska stojala, platna in miza v živih barvnih ploskvah ustvarjajo ritmično razgiban prostor, v katerega je vkomponirana nežna bela risba sedeče ženske.
Citirani izbor del vseh razstavljalcev kaže na relativno najbolj samostojne rešitve z najznačilnejšimi upodobitvami. Nekateri avtorji se enakovredno izražajo v risbi z ogljem, v akrilni tehniki, v kombinaciji akrila in oglja, kot motiv pa jim služi tako samostojni akt kot v različne interiere vključene figure.
Študentska razstava govori o učinkovitih prizadevanjih tako slušateljev kot njihovega
mentorja, ki jih vodi na poti osvajanja znanja in negovanja občutljivosti za pristnost likovnega izraza. Pri tem risba in akt kljub pomislekom nekaterih kritikov ohranjata svojo neizpodbitno težo.
Razmišljanje akademskih salikarjev in profesorjev na ALUO EMERIKA BERNARDA in FRANCA NOVINCA, mentorja slušateljev Večernega akta, objavljeno v katalogu študentske razstave leta 1998 v Ribnici, odstirata pogled v skrivnost ustvarjalnosti in nujnost medsebojnega zaupanja in spoštovanja učencev in učiteljev, ki ju tak odnos zahteva, Iz obširnejšega zapisa zato povzemamo nekaj njunih misli.
.EMERIK BERNARD
» …Šele potem, ko je opravljena vzgoja telesne zajedrenosti v svetu, se glasniška moč začetkov spremeni v čvrsto osrediščen odnos do umetnosti. Šele potem dozori spoznanje, da je z izobraževanjem čutil mogoče izostriti delovanje duha…. Zavezanost telesu pomeni zavezanost likovnemu kontekstu… Le z občutenjem, zaznavanjem in predstavljanjem pridobljeni kontekst omogoča, da razumemo smisel eksperimentalnih ugrezov v celotno dinamiko kreativnih procesov, da razumemo prizadevanje mladih ustvarjalcev in njihovih mentorjev. …«
FRANC NOVINC
» … Če ne spoznam, koliko je v študentu nadarjenosti, upornosti, napadalnosti, samozavesti, obupa, lahko naredim napako. Zato moram z njim vzpostaviti človeški stik. Oba se trudiva, študent in učitelj. Risba mora biti zanj glasna in hkrati tiha kraljica umetnosti. V tem senzibilnem pristopu risanja figure je spoznanje, kje je vrelec razpiranja v drugih smereh. … Vse se začenja tam, kjer domuje senzibilnost, to je studenec narave, iz katerega lahko vsak okusi duhovnost. …«

 

Likovna kritičarka Maruša Avguštin




Želim prejemati rezultate žrebanj na e-naslov:

Loto
Eurojackpot
3x3
Prijavi
Odjavi
cookies