Slikarstvo (p)osebnega sveta

Za ustvarjanje Erike Pavlin je značilno iskanje novih izraznih možnosti, ki temeljijo na zavestnem poglabljanju vase pri iskanju motivov in načinov pripovedi. Njene slike nagovarjajo s simboličnim likovnim jezikom, kar kaže slikarkino tenkočutno naravnanost. Po eni strani jo izrazito privlači figuralika, ki se na njenih slikah kaže kot čustvena komponenta, po drugi strani je njeno slikarstvo prepredeno s simboliko, ki temelji na redu in razumu. Vizualni nagovor v kontrastu barvnega registra podob in oblik, ki jih predstavljajo različne žuželke in večinoma monokromni geometrijski elementi, slikarka združuje v skupne likovne pripovedi, ki se napajajo iz konceptualno zasnovane igre. Kadar se prepusti eksperimentiranju in iskanju neposrednega likovnega nagovora, ki jo kot ustvarjalko zadovolji, skuša gledalca očarati in prepričati s simboliko. V njenih delih nastopajo realistično izslikane figure in simbolika geometrijske dekoracije, ki predstavljajo mejo med notranjim in zunanjim prostorom, lahko pa tudi preskok med intimno izkušnjo avtorice in njenim doživljanjem zunanjega sveta, v katerega gleda skozi ok(n)o svojega slikarstva. S svojimi deli skuša poustvariti temeljno izkušnjo človeške eksistence, od rojstva do odraslosti, s čimer ves čas opozarja na pot k neizbežnosti smrti. Izbor del, ki že sam po sebi skriva veliko simbolike, ponazarja umirjen ritem naravnega cikla, v katerem sta začetek in konec, rojstvo in smrt le del večnega kroga življenja. Slikarka to temeljno resnico, ki se nam v toku življenja nenehno izmika, namreč da smo ljudje umrljiva bitja z omejenim časom in možnostmi spoznanja, avtonomno vizualizira.
Potrpežljivo, precizno in vešče izslikane podobe, na katerih prevladujejo žuželke, frfotajoči simboli duše, golobi, z medsebojnim odnosom romantične prispodobe ljubečih parov ljudi, in ženske, v katerih – tudi v avtobiografskem liku – avtorica išče idealno likovno podobo, predstavljajo prepoznavne metamorfoze. Vsaka njena dokončana slika, ki ji sledimo v jasno berljivem osebnem slogu, terja novo sliko, ki nastaja v ozračju nenehne radosti osvobajajočega ustvarjanja.
Pričujoče slikarstvo je polno različnih reminiscenc iz časa secesije in obdobja, ko je imela geometrijska umetnost najvišjo veljavo, je preplet klasičnega z modernim (klasičnega v smislu umetnostno zgodovinskih stilov in modernega v smislu modernizma), pa vendar samosvoje. Delo Erike Pavlin predstavlja slikarstvo (p)osebnega sveta. Njen kredo je, da so umetnik, umetnina in gledalec vpeti med dve dimenziji: na eni strani je duhovna dimenzija, kjer se oblikujejo čustva, misli, doživljaji in domišljija, na drugi strani pa je telesna dimenzija, ki jo določajo oblikovanje z barvo, linijo, obliko in drugimi likovnimi načini in sredstvi. Je slikarka, ki je s posebno geometrijsko dekorativno formo in s simbolno izbranimi predmeti skozi barvo, linijo in teksturo poiskala samosvoje oblikovne in izrazne načine ustvarjanja večinoma velikih slik. Njeno delo ne skriva, da je močno pod vplivom optične umetnosti, ki se je posebej razcvetela v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Slike so zasnovane izjemno študijsko in natančno. Priprava na slikanje zahteva izdelavo številnih predlog, potrpežljivost pri iskanju kombinacij oblik, barv in odtenkov ter prave geometrijske strukture, ki bo zadovoljila kompozicijske, estetske in čustvene kriterije. Neposredna likovna pripoved se ne kaže kot elementarna vizualna energija, temveč diha v uravnoteženi kompoziciji, ki ji ni več kaj dodati in ničesar odvzeti.
Čeprav je osnovno kompozicijsko načelo ritmično ponavljanje, slike ne delujejo dekorativno. Zaradi skrivnostnega pravila, po katerem so urejene, delujejo privlačno. Kot je za opart značilno, rušijo gledalčeva pričakovanja, zavajajo njegovo oko in begajo njegovo razumevanje. Kljub tehnični natančnosti njene slike niso hladne in brezosebne, saj s svojimi barvnimi in kompozicijskimi zakonitostmi sugestivno vplivajo na gledalčevo doživljanje. Razdrobljena struktura (Rojstvo, Odraslost) spominja na razbito ogledalo, v katerem se zrcali človekova fantazija, ali na kalejdoskop, ki odpira prostor njegovim vizijam.
Ritmično zaokrožena in uravnotežena monohromna podoba nagovarja s svojo fizično navzočnostjo, saj ničesar ne sporoča, razen sebe same in svoje neizogibne navzočnosti. Sliko (Kačji pastir), ki v centralnem delu podobe nagovarja s slikarkinim dvojnim avtoportretom, odlikuje močna ekspresivnost, ovita v nekakšno abstraktno energijo. Njena lastna podoba je sicer postavljena v ospredje, a v kontekstu ponavljajočih se metuljev in kačjih pastirjev, ki v geometrijski urejenosti le stežka predstavljajo dramatično vlogo v slikarkinem življenju, v bistvu sporoča stanje svoje notranje, ne zunanje podobe.
Polna in snovno bogata ustvarjalnost Erike Pavlin se pne od ikonografskih sklopov in telesnosti v vlogi trdnega slikovnega jedra, iz katerega vidno žarči energije, preko njenih destruktivnih premen, ki to celotnost razpirajo kot simbolno vizualno branje in doživljanje. Zgoščeni znaki, napeti v loku od senzitivnega k senzualnemu, pomenljivo razkrivajo moč slikarkine vizualne sporočilnosti. Magični splet slikarkinih notranjih predstav, ujet v osupljivo pripoved telesa in njegove opredmetene pojavnosti, v kateri se osmišljajo raznoteri pomeni (Oznanenje I. in II.) človekovega bivanja. Tako izslikane podobe z estetskim vživljanjem vanje kažejo pravi pomen njenih slik.
Celo na sliki Odraslost (Androecium – Ginoecium), na kateri navidez ni najti nobene pripovedi, nikakršne zgodbe, se slikarka ne more otresti spominov, ob katerih čuti nujo, da jih vizualno prikaže. Kažejo nam tisto, kar vsak od nas sluti, kadar se prepusti preprostemu nagovoru oblik najbolj vsakdanjih predmetov. Razkrivajo nam nekaj, česar velikokrat ne moremo videti niti pokazati, a je kljub temu pritajeno navzoče povsod okoli nas. Na prvi pogled se lahko te podobe zdijo dekorativne, pogreznjene v klimtovski lepotni ideal, s katerim nagovorijo k razmišljanju o svetu, v katerem bi se počutili lepo, o svetu, v katerem prevladujeta lepota in ljubezen. Vendar je to svet spominov, v enaki meri v odmaknjen od realnega sveta in prikazan s presvetljeno sivino, s katero skuša ozemljiti neulovljivo prosojnost svetlobe, zlato-rumeno izslikano v embriih, svobodno potujočih po sliki. Geometrijsko urejeni nanosi umirjene, mestoma celo brezbarvne likovne materije lebdijo ob zamolklo razporejenih dvobarvnih, a ujemajočih se ploskvah, ki učinkovito podčrtujejo vznemirljivost ustvarjalkinega osebnega dotika, na simbolni ravni pa zastopajo metaforo začetka in konca, svetlobe in teme, porajanja in minevanja. Govorijo o urejenem in kaotičnem prostoru, v katerem se rojevajo in nastajajo oblike, ki govorijo o občutljivosti slikarkine duše.
Skozi svoje slike (ena, ki nosi pomenljiv naslov Koren iz pet, predstavlja podobo ene izmed njenih varovank) z lastno poetiko vse bolj vstopa tudi v svet imaginacij, ki jih rešujejo njene varovanke. Poleg tega pa je kot likovna pedagoginja ljudi s posebnimi potrebami Erika Pavlin tudi avtorica verzov, ki so bili vrsto let v pomoč njeni varovanki pri nastajanju slik za knjigo Žabe, stonoge in druge glavne vloge. S svojo likovno pedagoškim prizadevanjem je uspela, da so ilustracije Vesne Fabjančič Rustja bogat, izviren, iskriv in humoren odsev sveta.
Slike Erike Pavlin, ki nastajajo ne oziraje se na preverjene razvojne smeri in ovrednoteno recepcijo, so zgrajene na prvinski pripovednosti poteze, izbrušenih estetskih emocijah in neponarejeni osebni izkušnji, zaobjeti v okvir prepoznavne osebne poetike. Avtorica se poigrava s kontrasti, tonskimi vrednostmi in barvnimi učinki ter izkorišča pravila optične iluzije. V sebi skriva veliko discipline in izpiljene slikarske veščine, pri delu strnjene v slikarski ritual. S tem na platnih doseže dinamične učinke in iluzije gibanj kot so beg v prostor, kroženje, rotacija in valovanje. Tudi postopek slikanja je tehnično dovršen. Barva je nanesena s pedantnostjo, ki ne dopušča napake, ničesar, kar bi zmotilo čistost linij in ploskev na slikovni površini. Ponekod pa so njeni geometrijsko urejeni motivi tako razprti, da v vertikali na praznem ozadju podobe prostodušno puščajo prostor ljubezni, parjenju in vzdihom, vsemu, kar si srce poželi in po čemer hrepeni. Kdo? Slikarka. Gledalec njenih slik. Goloba na podobi. Vsakdo. Slike se s tem, ko so odrešene funkcije upodabljanja, uresničujejo v čutnem dotiku tako nje same kot ustvarjalke kot hkrati tudi gledalca, če v tak likovni dialog vstopa neobremenjeno, sproščeno in s srcem, brez prevelike pomoči intelektualne izkušnje.

 

Tatjana Pregl Kobe


Želim prejemati rezultate žrebanj na e-naslov:

Loto
Eurojackpot
3x3
Prijavi
Odjavi
cookies