Življenje 

Izgubljeni-najdeni


Tekom proučevanja slik Olivere Eraković sem doumel zelo pomembno stvar: umetnost poenoti nasprotja, ki jih ne želimo združiti in s tem odgovarja na bistvena življenjska vprašanja. Včasih se mi namreč zgodi, da ne čutim integritete med tistim delom jaza, ki živi zunaj v realnosti in drugim v svoji notranjosti. Ali sta ta dva svetova lahko celovita in soodvisna? Mislim, da slike na tej razstavi ponujajo možnost združitve osebe in sveta.


Umetnica razstavlja figuralne kompozicije, ki spominjajo na otroško risbo z naivnim izrazom in jasno mislijo, ki prinaša takojšnjo vsebino. Slikarka se poveže z notranjim otrokom, slika intuitivno in instiktivno , fokusirana je na primitivnost slikanja in pisanja, okorna poteza sledi geometrično poenostvljenim in deformiranim figuram, ki jih secira na privlačen, sodoben, urban način, z veliko mero poguma, pri čemer je ni strah neuspeha. Ilustira svet v katerem živimo, ne gre za reprezentacijo, ampak za odsev njene notranje senzibilnosti. Misel je emocionalna in enigmatska, istočasno pa kristalno jasna in precizna. Zasnovana je na primarnosti likovnih elementov kot so črta, barva, materialnost namaza, pikturalna taktilnost in z značilnim znakovnim sistemom črtkanj, pik, lis, vibastih linij, krogcev, križcev, besed ter simbolov lestve, vrat, številk...


Fauvistični barvni arzenal zelene, vijolične, modre, rdeče, rumene in bele je privlačen, klimtovse in picassovske dekoracije so všečne in pomenske, poteza čopiča spominja na grafite in basquiatovske mitograme s prečrtanimi besedami, ki odslikavajo današnjo senzibilnost. Postopek nizanja likovnih elementov prihaja iz surealizma, gre za kolažiranje tekstov , črk, številk, znakov in figuralnih kompozicij v navidez naključne povezave. Slikarka hkrati prične izdelovati več slik, nato sledi igra. Celota ima nadih otroškosti in adolecence. A to je le površinski vtis.
Olivero Eraković zanima predvsem človek in njegova eksistenca. Slika spomine zaznamovane z eksistencialni problemi kot so odtujenost, hrepenenje, upanje v boljši jutri. K temeljnjim eksistencialnim vprašanjem pristopi filozofsko in psihoanalitično. Slike so male drame iz njenega vsakdana, polne duha. Zanima jo kaj se dogaja s človekovim nezavednim, pod njegovo kožo in videzi, zato so obrazi pogosto skriti za maskami. Razdrobljena telesa sledijo viziji fragmentiranega jaza v iskanju principa organizacije časa in prostora. Raziskuje notranje prostore človeka in prehaja iz biološkega telesa v njegovo fasadno zunanjost, od drobovja v dekoracijo, v celovitost fizičnega in emocionalnega.


Zdi se, da so to figure brez identitete, korenin, v iskanju sebe in ljubezni. Pogosto okrnjena telesa živijo v (mrtvaških) maskah, kar pomeni da je njihova identiteta prekinjena in izgubljena. Glave zavzemajo celo površino platna ali pa so utesnjene v okenskih okvirjih in delujejo klavstrofobično, utesnjeno in osamljeno. Deljeni obrazi s picassovimi nosovi so razmislek o dvojnosti človekovega občutja samega sebe, ki ga zaznamujeta dva pogleda na obraz, ki sta simultano prikazana v profilu in od spredaj. Človek teži k ugodju in zadovoljitvi sebe. En del človeka je vase zazrt in bi rad ugajal sebi tako, kot da je ločen od sveta, drugi pa gleda ven in bi se rad videl v odnosu, kot del celovite realnosti. Slikarka nam predstavi oba vidika v intenzivnih barvah, ki so prepletene , tako da sprejmemo različne poglede kot celovitost neke osebnosti. Grozeči obrazi razosebljenih figur so uravnoteženi v igrivi dekorativnosti, kar priča o ljubeznivi obravnavi težke problematike in veliki meri optimizma, opozarjajoč na nujnost pristnih medčloveških odnosov.


Slikarka transformira mestne energije v visoko umetnost. Slike so gledališče spomina, elementi izgubljenih epizod v času in prostoru in tako kot palimpsest odkrivajo mankajočo narativnost. Oblika figur se spaja z geometrično arhitekturo mest v katerih se eksistencialna problematika zaostruje, zaznamovana z etnično razprešenim modelom, ki je posledica razseljenosti in posledične odsotnosti identitete. Kruta realnost velemesta od človeka pričakuje potlačitev dignitete, da zapeljuje in se prodaja kot kurtizana na sliki Moulain Rouge. Umetnost je laž, za katero se skriva resnica.


Na slikah se pojavljajo besede, poetični citati, včasih prečrtane (da bi jih prebrali) ali preslikane, kar pomeni da živijo kot literarna referenca. Besede ne povzdigujejo urbane kulture, temveč razkrivajo energije te kulture in posledice na človeka.


Olivera Erakovič uporablja jezik ilustracije in poparta v tradiciji pankovskih, grafitarskih in subkulturnih gibanj, odkriva nezavedno v človeku, da bi analizirala problematično subjektivnost v času gospodarske krize in velike brezposelnosti. Simptomi napihnjenega gospodarstva so se pričeli v zgodnjih osemdesetih letih v času neoekspresionizma, ki se je pričel še prej v Nemčiji v šestdesetih in sedemdesetih letih z Georg Baselitzom s fokusom na tradiciji nemškega ekspresionizma in problematični zgodovini moderne države in na drugi strani z ameriškim pionirjem Jean Michel Basquiatom, ki je v osemdesetih letih po minimalizmu in koceptualizmu vzpostavil dialog z abstraktnim ekspresionizmom iz pedesetih let. Čas po minimalizmu in progresivni umetnosti, pomeni osvobojeno subjektivnost v človeku, ki želi podati odgovore na vprašanja o človekovi eksistenci v družbi razrednih in etničnih konfliktov. Kontekst tega slikarstva je umetnostna zgodovina, zato pri Oliveri Erakovič zasledimo sorodnosti z Basquiatom, Picassom, Klimtom, Matissom, Munchom, pa tudi Cy Twomblyjem, Jeanom Dubuffetom, Antoinom Artoudom s čimer se nanaša na patriarhalne , narcistične, etnične, kulturne in umetniške tradicije. Slike lahko vidimo v kontekstu permanentne politične in gospodarske krize s pretečimi napovedmi v pogojih tranzicije postkomunističnih dežel, ki jih definira razseljenost, brezposlenost, etnični konflikti in izguba identitete po padcu berlinskega zidu. Vendar vse te obtežene reference slikarka uravnoteži z dobrohotno ljubeznivostjo, izjavami o vseobsegajoči ljubezni in miru, usmerjenosti k človeku kot je značilno za mediteranski duh, ki mu slikarka s svojo igrivostjo, optimizmom in humanizmom tudi pripada. Uspe nas prepričati v duhovno prevlado splošnega občutja te dobe in trajne krize, ki se nam je usodno vsedla v ta naš prostor konec prejšnjega in začetek novega veka.


Slike Olivere Eraković magično učinkujejo na treh nivojih: prvi je všečen in privlačen naivni jezik otroka, drugi ima opraviti z nezavednim, tretji pa je čisto slikarstvo abstraktne narave. Slike so iskrene izpovedi razseljene umetnice, ki je na poti med Črno goro in Evropo, slikarke, ki pozna udobje malih krajev in pasti velemest. Govori nam o razpetosti med našimi sanjami in resničnostjo z vero v človeka, ki je zmožen prehoda od ločenosti v integriteto. Tako kot v Commediji dell'Arte razkriva na dobrohoten način človekove pomanjkljivosti, zanima jo subjekt za masko in kostumom (slikarka razstavlja tudi fotografije svojih gledaliških kostumov), saj se resnica v umetnosti razkrije šele z lažjo. Slikarka torej ponuja možnost telesa, ki ni ločen od sveta, ampak je v realnosti in izraža ves svet, celovitega človeka, ne razklanega, saj sta v njenih slikah oseba in svet prijatelja. Ob teh slikah spet vem, da svet izraža mene, midva sva estetska celota in nasprotji, svet, ki ga ljubim.

 

Vid Lenard



Certifikat WLA


EUROJACKPOT

Eurojackpot

Garantirani sklad za Jackpot je 10 milijonov €. Žrebanja so vsak petek ob 23. uri, na Pop TV.

 

Želim prejemati rezultate žrebanj na e-naslov:

Loto
Eurojackpot
3x3
Prijavi
Odjavi
cookies