Predrag Szilvassy - "Kontrapunkt želja"

Kontrapunkt želja

Predrag Szilvassy tudi v najnovejši in izjemno intenzivni ustvarjalni fazi ohranja svojo tradicionalno motiviko figuralnih kompozicij, v katerih je glavna protagonistka dogajanja ženska, motivna izbranka, ki predramlja slikarjeva čutenja ter ga vodi v nova miselna soočanja. Ta se zaokrožujejo s svežimi kreativnimi spodbudami in občuteno ubranimi rešitvami.
Avtor je s svojo spremljevalko prehodil zanimivo in evolucijsko likovno pot. V likovno-formalnem obravnavanju in slogovnem smislu ga je v posameznih ustvarjalnih obdobjih brezkompromisno zapeljevala v različne interpretativne smeri. Z njo je najprej zavrtel čas nazaj, se prepustil renesančnim vzgledom in pogledom, pozneje pa jo je osvobodil historičnih spon ter jo odločno pripeljal v sodobnost, v čas postmodernističnih prizadevanj, in jo usmeril k izrazito subjektivnim ustvarjalnim izvirom, iz katerih izstopa obogatena z avtorju lastno izrazno močjo in nagovarja z njegovo intimno ikonografijo, povezano s subtilnim umevanjem življenja.
Figure se podrejajo le slikarjevi ideji, njegovi volji, njegovim osebnim poglabljanjem in raziskovanjem bitij fizične in čustvene ter duhovne enkratnosti. Avtor je namreč občudovalec in svojstven interpret notranjega bogastva in zunanje specifike, ki jo posameznica poseduje. Njeno pojavnost, njeno identiteto in magičnost trenutnega stanja prelije v govorico likovnega opisovanja in izražanja z obilico vsebinske širine, kot tudi likovne domišljije.
V najnovejših delih je motivna izbranka radikalno spremenjena, odeta v novo (ob)likovno preobleko. Iz nje še vedno veje navdihujoči renesančni esprit, ki je prisoten preko estetike lepega, čutnega, poželjivega in tudi nežnega, podobotvorje pa stremi po povsem drugačni izraznosti.
Predrag Szilvassy se odloča za značilno oblikovno redukcijo. Skozi plamtenje slikarjevih čustev se razpira interpretativni lok de-formacij njenega telesa, ki v obliki domiselnih sestavljanj preigravajo različne možne sheme. Figura v življenje vstopa z jasno, tekočo risbo, s suvereno konturo, s katero avtor v grobem sledi proporcem človeškega telesa ter se odloča za drzne domišljijske predelave njene pojavnosti v amorfne okončine, v metaforične, asociativne in simbolne izpeljave, s katerimi si prizadeva za svojstvenost kot tudi za objektivizacijo dinamike. Pri artikulaciji pojavnosti se še posebej posveča izvirni modelaciji glave, ki jo izlušči iz skupka krožnih risov.
Veliko domišljije in zanimanja za gibanje sprosti še v upodobitvah njenih rok in nog, saj figuri nikoli ne dovoli, da bi ostala statična, brez življenjske energije in moči.
K svojstvenemu likovno-vizualnem obujanju telesa prispeva tudi kombinacija različnih točk očišča, iluzivnih in aluzivnih ter povsem fantazijskih umestitev in obravnavanj, kar stopnjuje oblikovna deformiranja in vodi med različna avtorska artikuliranja, razpeta od ploskovnega obravnavanja telesa, ujetega v igro stiliziranih, čutno napetih oblik, pa do voluminozno izdelanih posameznih delov. Izbranka s telesom komunicira z moškim likom ali pa prestopa v spremljajočo kuliso ozadja, kjer lahko sledimo zanimivemu motivnemu prehajanju figure v pokrajino. Ko razpre svoje elegantne, dolge, tanke roke se namreč zlije z okoljem. Pri tem postaja na simbolni ravni neločljivo povezana z naravo in tudi z njenim vseobsegajočim in prevladujočim ciklično obnavljajočim se življenjem. V tem pa lahko vidimo tudi idejo ženskosti, ki sega onkraj fizične eksistence.
Njena čustvena vznesenost, ki prerašča v strast, doživi vrhunec v dialogu z moškim, s tistim spremljevalcem, o katerem je v preteklosti le sanjala, v najnovejših slikarskih ciklih pa se ji je približal in skupaj sta postala ustvarjalca intimne, emocionalno kipeče ljubezenske zgodbe. Poljubi, dotiki, objemi, ritmična odzivanja njunih teles in neločljivo simbiotično bivanje postajajo uprizoritev tistega tradicionalnega dialoga, ki osmišlja in generira resnično življenje para, povezanega z najlepšimi čustvi.
Zdi se, da figuri bivata v vzvišenem, posebnem stanju, v nekakšnem rajskem prostoru, v katerem ni potrebno prekrivanje njunih teles pred zvedavimi pogledi, zato ju avtor predstavi v obliki akta. Vse, kar je pomembno, je razkrivanje čustvovanj, medsebojne naklonjenosti in predanosti, ki ju povezuje in prepleta, kar je zaznati v fizično nazorni obliki. In vendar vsak izmed njiju še vedno ohranja svojstvenost, saj z eksplicitno dorečenostjo posameznih detajlov oz. atributov avtor ohranja žensko in moško naravo, njeno in njegovo dušo. Telesi nista ne pohujšljivi ne pregrešni, ampak ubrani v celoto, v trdno vez žensko-moškega principa, v uglašen kontrapunkt, ki morda simbolizirata tudi prastarša, starozavezno ikonografijo Adama in Eve, saj ene najstarejših upodobitev aktov v zgodovini zahodnoevropske umetnosti pripadajo prav tovrstnim vsebinskim okvirom.
Na slikovnem odru pa se v samostojni obliki pojavlja tudi moški akt, nadvse vitalno preobražen lik, ki nedvomno ne bo ostal osamljen na slikovnem polju, temveč si bo poiskal družico.
Radožive oblike spremlja vse bolj živahen in pisan kolorit. Paleta temelji na primarnih barvnih vrednostih, ki jih avtor žlahtni predvsem z niansiranji. Čokoladnočrna je barva slikovnih podlag, ki jo prenaša tudi v najnovejši opus. Je kot nekakšna patina preteklosti, ki nepogrešljivo zaznamuje tudi sedanjost. Veliko je toplo-hladnih in svetlo-temnih soočanj in uravnovešanj, ki jih lahko pojasnjujemo tudi z dialogom med ženskim in moškim principom. Rdeča, ki govori o ljubezni, zelena, ki s svojimi pomladno svežimi vrednostmi priča o avtorjevi ustvarjalni pomladi, morda pa tudi o človekovi eksistenčni navezanosti in sožitju z naravnim okoljem. In bela, ki se na slikovno polje naseli kot pomiritveni trenutek. To so slikarjeve nepogrešljive barvne spremljevalke.
Predrag Szilvassy je v tehnološkem in formalno oblikotvornem smislu tradicionalist, vendar je njegova likovna vizualizacija izjemno odprta za nove načine in pristope, za njemu lastne recepture, ki ga vodijo do zanimivih likovnih efektov in mu omogočajo vzpostavitev razgibane slikovne površine. Izrazite strukture in tehnološko različne faze obdelave posameznih nanosov večplastnega slikovnega organizma diktirajo kompozicijski ritem, v barvnih nanosih pa sprožajo dodatne koloristične impulze. Prepoznavna substanca njegovih figuralnih zgodb pa pripada tudi kolažnim aplikacijam, na katerih nastopata črkovna in numerična znakovnost, ki premoreta svojo likovno obliko, v nekaterih rešitvah pa tudi sporočilno dopolnilo, vsekakor pa kolažirani elementi odigravajo vlogo neizbrisnega pečata civilizacijske pripadnosti.
Na slikah Predraga Szilvassyja biva Eros, izražen skozi motiv ženske ter večnega ljubezenskega dialoga med žensko in moškim. Eros pa ni zreduciran le na priljubljeno ikonografsko usmeritev, temveč je prisoten tudi v izjemnem ustvarjalnem vitalizmu, ki ga vodi na vznemirljivo ustvarjalno potovanje med vedno nova dejanja likovne predstave z intimno in večpomensko izpovednostjo. Avtor z njo uglašuje kotrapunkte med ženskim in moškim svetom, si prizadeva za ritmično ubranost in stremi po njuni medsebojni harmoniji, po uglašenosti barv in oblik, struktur, tekstur in kompozicij, kar predstavlja vzpostavitev tistih kvalitet, ki sicer pripadajo umetnosti glasbe. Nepreklicno pa zaznamujejo in uglasijo tudi njegovo likovno govorico ter ji dajo posebno spevnost.

 

Anamarija Stibilj Šajn  


Želim prejemati rezultate žrebanj na e-naslov:

Loto
Eurojackpot
Vikinglotto
3x3
Prijavi
Odjavi
cookies