Ivo Donelli - "Ptica in pero"

 

  Ptica in pero

V drugem ciklu razstavljenih del se soočamo z akvareli, na katerih so upodobljene nekatere vrste ptic (vrabec, lastovka, kos, galeb, prepelici idr.) v tandemu z enim ali dvemi pripadajočimi predimenzioniranimi peresi; minuciozno izvedene mojstrske upodobitve, ki bi zlahka krasile in popestrile bodisi poljudnoznanstveno bodisi strokovno literaturo na področju ornitoligije oziroma obče biologije. Zatorej je povsem smiselno, če na tem mestu prikličemo k spominu Dürerjev akvarel Zajček (1502), ki je eden izmed vrhuncev evropske likovne umetnosti; nikoli poprej ni bilo pojmovano živalstvo v tako izpopolnjeni obliki kakor v tej realistični študiji. Prav tako kakor Dürer pri upodobitvi Zajčka tudi Donelli na svojih akvarelih ni zabredel v suhoparno perfekcionistično ponazoritev detajlov, s čimer se je zagotovo izognil pustosti in hladni shematičnosti.

 

Če je Dürer ostal vseskozi zvest risarskemu slogu, pa tega ne moremo trditi za Donnellija, ki v skladu s svojim navdihom v danem trenutku spretno ubira tako eno kot drugo – čeravno prevladuje slikoviti slog; to je moč najbolje pojasniti, če postavimo v jukstapozicijo deli z naslovoma Kos in Šljuka (Kljunač). Na prvem akvarelu je kos sicer izveden v slikovitem slogu, saj je dobro razvidno gibanje med seboj prelivajočih se barvnih gmot, medtem ko pri peresu pa je vpeljana raba linije, ki poteka vzdolž samega stebla. Obenem pa so prisotni posameznimi snopiči linij pri ponazoritvi res peresa, ki sicer vodijo proti dimenziji slikovitega, a navkljub temu ostaja le-to v domeni linearnega sloga.

 

Tudi pri Šljuki je moč opaziti tanko, komajda opazno linijo oziroma konturo pri posameznih nanosih oziroma prelivih  barve, vendar nikakor ne moremo ogovoriti o linearnem slogu, kajti to je le učinek tehnike akvarela; navkljub svoji specifični naravi je akvarel zelo hvaležna slikarska tehnika – v primerjavi z ostalimi slikarskimi tehnikami ga odlikuje prosojnost –, vendar ne dovoljuje napak. Mojster akvarelist ima že vnaprej jasno izdelano skico, kako mora slika izgledati. Pri akvarelu je ključnega pomena nadzor nad nanosi barv, tako da je umetnik primoran neprestano spremljati prelivanje le-teh vse dokler se ne posušijo.

 

Če bi kljunaču hipotetično izbrisali glavo, bi se lahko kaj hitro znašli v območju slikarske tradicije abstraktnega ekspresionizma, a ker motrimo akvarel kakršen je, prepoznamo na njem natanko določljivo vrsto ptice; na tem mestu je povsem smiselno citirati dosežek  revolucionarnega in vplivnega angleškega krajinarja Alexandera Cozensa (1717-1786), ki je iznašel povsem novo slikarsko tehniko oziroma likovni idiom, to so t. i. »madeži« (blots); gre za tehniko, pri kateri so ti madeži aplicirani na medij povsem premišljeno in učinkujejo kot vihrave, brezciljne impresije, ki namesto da bi očrtale, oziroma opisale stvarnost – v Cozensovem primeru gorske vršace –, jo izražajo; Donelli je na tem akvarelu dosegel povsem enak efekt.

 

Za razliko od Neretvanskih iluminacij je kolorit ornitološkega cikla umirjen, saj je osredotočen predvsem na dialog med mnogoterimi niansami rjave in modre, v katerega pa se sporadično vključujejo še rumena (kljuni), črna in rdeča.

 

Poetika Iva Donellija pooseblja umetniško svobodo izražanja, ki ne oziraje se na duh časa, smernice, tendence in novotarije, ubira lastno pot, ki ni zgolj introvertirana v arhetipske sedimente podzavesti, temveč tudi usmerjena v zunanji svet, z namenom, da bi s svojo estetiko predramila sodobnega človeka iz tega proto-katatoničnega – »zombie« – stanja, v katerem se je znašel.

 

                                                                                      Boštjan Viler, univ. dipl. umetnostni zgodovinar


Želim prejemati rezultate žrebanj na e-naslov:

Loto
Eurojackpot
Vikinglotto
3x3
Prijavi
Odjavi
cookies